Strunjan, ki bi mu težko rekli mesto, temveč prej vasica, mi je bil od vseh naših obmorskih krajev od nekdaj najbolj pri srcu, saj sem tja v otroških letih hodila že z babico. Turizem takrat še ni bil razvit in apartmaji so bili redki, zato sva vedno bivali pri gospe, ki nama je za skromno plačilo odstopila eno od svojih sob.
Ko se vračam v Strunjan sedaj, pa seveda z apartmaji ni nobenih težav. Ponudba je pestra in na voljo so apartmaji različnih nivojev – sama moram priznati, da sem najbolj še vedno navdušena nad zasebnimi apartmaji pri kakšnem prijaznem domačinu, s katerim lahko tudi poklepetam, saj se na dopust v Strunjan vedno odpravim sama. In kaj počnem?
Pravzaprav prihajam predvsem zato, ker sem navdušena nad videzom vasice in okoliške pokrajine. Večinoma se sprehajam, berem, pogosto tudi slikam, saj sem amaterska slikarka, še večkrat pa zgolj v fotografski objektiv lovim zanimive podobe. In ne, ne prihajam poleti, temveč pozno jeseni, v času, ko je vrhunec sezone kakijev. Tudi ta sadež sem vzljubila, ko sem kot otrok prihajala tja z babico, in še danes je moj najljubši, zato sem vedno znova navdušena nad tem, kaj vse znajo iz tega sadeža pripraviti domačini oziroma na kako domiselne načine ga uporabljajo.
Vas zanima, zakaj me ne premamijo drugi obmorski kraji? Zato, ker se mi zdi Strunjan še vedno pristen. Kljub temu, da so na voljo apartmaji, festival kakijev in druga turistična ponudba, ni intenzivnega turizma, ljudje pa tu iščejo bolj mir kot zabavo. In to mi seveda še kako ustreza.